Omemba: Indira Buljibašić

»Nikoli ne bom pozabil občutka, ko sem prvič prečkal predor. Voda je segala do kolen, moja glava je skoraj zadela tramove, a občutek, da grem proti življenju, je bil neizmerno močan.«

»Kopal sem tri mesece. Vodo smo na začetku odvajali ročno, z vedri. Šele ko smo dobili črpalko, smo lahko nadaljevali. Zemlja je bila blatna in polna gline, toda delo je bilo nujno. V predoru je odmevala pesem in ti redki trenutki sproščenosti so bili v napetosti vojne neprecenljivi.«

»Ko smo med vojno kuhali iz droži, smo jedi poimenovali tako, da so nas spominjale na preteklost – ocvrte zrezke ali piščančja jetrca. To nas je ohranjalo povezane z življenjem, ki smo ga nekoč poznali.«

»Vsaka zgodba iz predora nosi del naše skupne zgodovine. Ohranjanje teh zgodb je ključnega pomena za razumevanje preteklosti in graditev boljše prihodnosti.«

»Čakala sem, da prvič po dveh letih spet vidim očeta. Med hojo skozi predor mi je noga zdrsnila med lesene deske, mama pa je panično klicala na pomoč. Te občutke vlage in tesnobe bom nosila s seboj vse življenje.«

»Ko sem prvič stopila v predor, noseča in z nahrbtnikom, polnim mesa in z bučo za moje starše, nisem čutila strahu. Vedela sem le, da moram naprej – življenje je bilo močnejše od nevarnosti.«